Življenje dobi nov zagon s potovanji
Poznamo vas kot odlično povezovalko dogodkov, strokovnjakinjo za odnose z javnostmi, pa tudi kot popotnico. Kdo je v vas zasejal željo po potovanjih?
Lepo pozdravljeni. Hvala za tako lepo najavo. Nedvomno starš, vsak na svoj način. Moj ati je, ko sem bila otrok, ogromno poslovno potoval, iz vsakega potovanja mi je kaj prinesel, police polnil z National Geographic revijami in knjigami o svetovnih čudesih ter me poleti vpisoval na tečaje tujih jezikov. Ker je bil neprestano na poti, smo sicer kot družina redko potovali v tujino. Kot deklica sem ga ljubosumno opazovala, kako skrbno pakira kovček za na letalo in strah me je bilo, da ne bom nikoli prihranila za letalsko karto. Nekoč me je, ko je videl, kako obupano ga opazujem, pobožal po laseh in mi rekel: “Sanči, če boš res hotela, boš nekoč prepotovala cel svet.” To je bil tako pomemben stavek. Kar je rekel, je rekel, to sem torej zmožna uresničiti.
Mami, na drugi strani, je imela izjemno željo po potovanjih, saj je kot otrok, kot izjemno talentirana pevka, z zborom veliko potovala. A življenje ji je namenilo drugačne poti. S sestro naju je imela zelo zgodaj in se iz Maribora preselila v majhen kraj v Posavju, kjer je kasneje pustila neizbrisen pečat kot učiteljica glasbe, zborovodkinja in kantavtorica. Čeravno ni imela možnosti potovati, je to strast prenašala name, sanjarila, me vodila na potopisna predavanja, gledali sva serije o potovanjih, in vedno je našla način, da naju je s sestro odpeljala nekaj doživet, raziskovat. Ker ni imela izpita za avto, smo šle na primer z vlakom do Zagreba ali Maribora, ali na štop do Otočca s kombijem. Pomislite, z dvema majhnima otrokoma. Pa kako zabavna doživetja so to bila! 🙂 Pokazala mi je, da se vse da, če se hoče in z nama neprestano stopala izven okvirjev. To, da sem odraščala s tako samosvojo, strastno, iznajdljivo, nepanično, komunikativno in življenja željno mamo, je nedvomno pomembno vplivalo na moj nomadski duh.
Pred kratkim ste se podali sami v Maroko in ga prečesali po dolgem in počez. Ste bili že od nekdaj neustrašni?
Moji starši pravijo, da ja. To so bili drugi časi, otroci smo sami hodili na bazen s sosedovimi otroki in se sami vozili na primer v glasbeno šolo v drug kraj. Pri šestih sem se zelo želela vpisati na klavir, ki je bil v drugem kraju. Mami me ni mogla voziti, in je rekla, da lahko, če bom hodila z avtobusom. Če ni druge, pa bom, sem se odločila. Prvič nekaj krat me je bilo zelo strah, takrat ni bilo mobitelov, da bi poklical, če bi šlo kaj narobe. Tudi za mami to ni bilo enostavno, a mi tega strahu nikoli ni pokazala, zato sem verjela, da bo vse ok. Parkrat sem narobe izstopila in del poti prehodila, a se hkrati naučila, da zmorem in se znajdem. Včasih damo otroku več, če mu damo manj, sploh ko gre za osamosvajanje. Sicer pa sem bila hkrati hipersenzibilen otrok. Neustrašnost na določenih področjih ni pomenila, da sem bila neustrašna na vseh.
“Eno za drugim sem za seboj puščala vse, kar zame ni delovalo.” Berem vaš zapis na Instagramu in se ne morem načuditi, koliko energije in sreče prinese odločitev, da se postavite na prvo mesto. Ste dolgo zbirali pogum za ta korak?
Dolgo. Skoraj štirideset let. 🙂 Vedno sem postavljala v ospredje želje drugih, kar je dobro za druge, za službo, je prišlo najprej na vrsto. Kar ni nujno slabo, če se pri tem ne navadiš, da ti ne šteješ več. Niti ne vem, ali sem res zbrala pogum, ali so me situacije in telo enostavno ustavili. Stop! Tako ne moreš več živeti. Zjutraj enostavno nisem več želela vstati. Dolgo sem s sabo res slabo ravnala, z nikomer drugim ne bi nikoli ravnala tako slabo kot sem s sabo. Izčrpala sem se do onemoglosti, fizično kot psihično.
To, da sem se dala na prvo mesto, sicer ne pomeni, da se zdaj najbolj posvečam sebi – tudi kdaj. Se pa zagotovo najbolj poslušam. Kaj si želim kot jaz? Ničesar obžalovati pri 90-ih. Kaj si želim kot mama? Imeti za njiju dovolj časa, umirjenosti, energije in posvečene pozornosti. Kaj si želim kot partnerica? Biti ljubljena z vso svojo tenkočutnostjo, ne da bi morala prevajati svoja čustva ali prositi za naklonjenost. Kaj si želim na poslovnem področju? Ravnovesja z zasebnim. Še več, da me delo navdihuje, odraža moje sposobnosti, talente, strasti, me ne izključuje iz lastnega življenja, temveč mi približuje lastno bistvo. Kaj si želim kot sorodnica, prijateljica? Imeti možnost biti tu za njih, biti bolj prisotna.
Poslušam torej naposled, kaj mi podzavest že ves čas govori, in delam vse v tej smeri. To ni ravno najlažja pot, se pa vsak dan zbudim s hudo dobrim občutkom, da sebe in svojih ne puščam na cedilu. In naravnost neverjetno je, kako ti gre vse po malem naproti, ko se res trdno odločiš, da boš stvari spremenil. Zdaj ali nikoli, življenja se ne da zavrteti nazaj.
Opusti, kar ne deluje
V zadnjem času ste se soočili s strahovi, ki so skupni veliki večini žensk. O tem ste tudi zelo iskreno pisali. Kaj je bilo najtežje?
Več stvari je bilo čustveno peklensko težkih. Če pa moram izpostaviti, je bila ena težjih to, da sem zaprla vrata naposled našega doma in se podala neznanemu življenju naproti. Mislila sem, da se mi bo srce ustavilo od bolečine in strahu, a sem v resnici s tem premagala strah iz otroštva. Na začetku mojega najstništva sva z mami zapustili dom, domač kraj, prijatelje, in začeli na novo. To je bilo za vse nas izjemno težko obdobje. In mislim, da sem zdaj temu strahu, izgubiti dom, pristrigla peruti. Zdaj vem, da dom niso štiri ljubljene stene, ampak stene, znotraj katerih si ljubljen. No, morda pa tudi stene znova pridejo zame.
Najtežja stvar je prišla po tem, ta, ki sem se je upravičeno tako zelo bala. Tedni brez otrok. Z nekdanjim partnerjem deljeno skrbništvo res lepo peljeva in živimo čez cesto, da smo blizu… A enostavno nisem več vedela, kdo sem in kaj naj sama s sabo, ko nisem mogla skrbeti zanju. Včasih sem imela kup idej, kaj bi počela, če bi imela uro časa ali če bi se naspala, a brez njiju nič več ni imelo smisla. Ni bilo te priložnosti, da se počasi navadim odletavanja iz gnezda. Naenkrat ju ni bilo.Veliko sem prejokala in tavala okrog kot izgubljen kužek, ob vsaki mami, ki je šla mimo z otroki, me je zabolelo. Hodila sem spat v njuni posteljo, se zbujala ob času za šolo. Moj jaz ni imel nobenega smisla. Na novo sem se morala osrediščiti. K tako močnemu šoku je nedvomno nekaj primaknilo tudi to, da sem se prej dala popolnoma na stranski tir. Zato ni slabo, sem se naučila, da kdaj poskrbimo zase tudi tako kot skrbimo za otroka – kaj bomo kakovostnega jedli, imamo družabno življenje, imamo tudi mi kakšen hobi, ki nas veseli? Da imamo torej tudi sebe radi.
Je pisanje ritual, s katerim dokončno predelate določene občutke in poglavja v življenju?
Zagotovo je to moj ventil. Pišem od malega. Od nekdaj sem dajala čustva ven s skladanjem pesmi in pisanjem dnevnikov. Še posebej sem si dala duška pri šolskih esejih, ki sem jih pisala z neverjetno lahkoto in globino in za njih prejela več Cankarjevih priznanj. Sem bila pa tudi izjemno stastna bralka in prebrala praktično cel otroški in mladinski oddelek v lokalni knjižnici. Bolj kot sem brala, več navdiha za pisanje sem imela. Se mi pa zdi, da dokončno nikoli ne predelamo stvari, dovolj je že, če jih lepo zapakiramo v eno torbo in postavimo v kot. Vemo, da je tam, vemo, kaj je v njej in kaj smo se iz tega naučili, ovira pa nas več ne. Še več, celo bogati nas lahko. Hvaležna sem za vse preizkušnje, pri vsaki vedno skušam najti, kaj dobrega sem iz nje odnesla.
Vsak premagan strah nas pripelje do neke nove sreče. Bi se strinjali?
Morda bi prej rekla, da gotovo prinese nove širine, odpira nova vrata, nov pogled na sebe. Srečo pa verjetno le, če znamo iz vsakega situacije potegniti tudi dobro.
Vsak premagan strah me je pripeljal do tega, da sem premagala naslednje situacije lažje. V smislu, če si zmogla to, boš zmogla tudi to. Imaš to! Včasih si v premagovanje strahu prisiljen in morda na prvo žogo niti nisi pretirano srečen zaradi tega. Na dolgi rok pa te lahko ravno to osvobodi, naredi močnejšega, pogumnejšega, stabilnejšega. En trapast primer. Nikoli se nisem zmogla tuširat ali it kopat v zelo mrzlo vodo. Še posebej na potovanjih se večkrat zgodi, da te čaka leden tuš ali kakšno drugo ledeno doživetje. Po prvem porodu, rojevala sem skoraj deset ur, pa si rečem, ah daj no, če si spravila otroka ven, boš menda ja zmogla tudi to ledeno vodo. In se podam vanjo. Um prepričam, da ni tako grozno, kot se mu zdi. In veste kaj, verjame mi. 🙂 Tako je tudi s strahovi.
Na vaši strani navdihujete tako s potopisnimi zapisi kot z osebnimi spoznanji. Kako se lotite pisanja?
S potopisi je ogromno dela, še posebej zamudno je delo s fotografijami. Tudi filmčki so velik časovni zalogaj. Tega so torej lotim sistematično. Naredim si načrt, časovni okvir, in se ga držim. Verjamem, da je trud vedno poplačan, poleg tega imam veliko zadoščenje, da moja potovanja na ta način znova zaživijo. Mnogi ne morejo potovati ali se potovanj bojijo, pogosto mi napišejo, da se ob mojih vsebinah počutijo, kot da so bili tam, da sem njihove oči, njihove noge. To se mi zdi prečudovito! Več si ne bi mogla želeti.
Kar se tiče zapisov o osebnih spoznanjih, pa niso nikoli načrtovani. Največkrat me prešinejo, ko pade noč, ko vsi zaspijo in se vse umiri, ko ležem v banjo in sem sama s sabo. Pa tudi, ko kdo podobne stvari daje čez in mi je hudo, ko berem njihove zgodbe, in točno vem, kaj doživljajo in kaj vse jih še čaka. Ker so po odzivih sodeč, marsikomu moji zapisi v pomoč, me to žene naprej. Smo torej drug drugemu v navdih. Največji odziv je sicer običajno na tiste zapise, ki so napisani najbolj tako, kot pač je. Brez olepšav, ranljivi, realni in prostodušno iskreni. Nikoli se ne pretvarjam, da mi gre mega super, kadar mi ne gre. In hkrati, ko sem srečna, tudi to lepo čustvo rada delim. Vse to je življenje. Z vsemi vzponi in padci. Oprah bi rekla, ni je stvari, ki jo doživljate, ki je ne bi že nekdo doživel. Drži, situacije so si pogosto strašljivo podobne.
Odnos do sebe in narave
Vedno bolj se zavedamo, da je za ohranjanje ravnotežja v naravi potreben tudi premislek o naših potrošniških navadah. Kakšno mesto zaseda naravna kozmetika v vaši vsakodnevni negi?
Po eni strani veliko. Lase negujem z arganovim oljem, kremam dodajam laneno olje, narastek že dve leti barvam izključno z organskimi barvami, ravno tako namesto regeneratorja uporabljam indijske naravne pripravke v prahu in si tu in tam naredim maske za obraz in lase s sestavinami iz hladilnika, še posebej rada z avokadom. Kar se nege obraza in telesa tiče, je v moji kopalnici tudi veliko izdelkov NIVEA, saj sem bila dolga leta PR-ovka podjetja Beiersdorf. Tudi njihove formule in embalaže gredo vse bolj naproti naravi, kar me zelo veseli in zelo podpiram (tudi sicer dajem v drogerijah prednost izdelkom, ki imajo okolju prijazno embalažo kot je vaša). Ne morem pa brez ampulc s hialuronom, ki na moji koži delajo čudeže. Sem torej za naravno, pa tudi za tisto, kar na meni res dobro deluje.
Na potovanjih se skoraj povsem potopite v druge kulture. So vas navdihnili kakšni zanimivi rituali za dušo in telo?
To pa res, potujem kot kakšna antropologinja. V Indiji se mi je na primer zdelo neverjetno, koliko časa Indijke namenijo negi svojih las. Že genetsko imajo tako lepe in goste dolge lase, a zagotovo je veliko tudi na tem, kaj vse za njih naredijo. Pred vsakim umivanjem imajo na laseh lokalno kokosovo olje vsaj šest ur, tudi do trikrat na teden. Kokosovo olje je sicer tam cenejše kot je na primer pri nas sončnično. Lase barvajo z organskimi barvami, negujejo z organskimi praški, kar lahko traja več ur, izvajajo celo jogo za lase in jih po celo uro češejo, da spodbudijo pretok krvi v lasišču. Indijci tudi večkrat dnevno meditirajo, bili so zelo začudeni, kako sploh preživimo, če ne meditiramo vsak dan. Kako pa potem vstopite v stik s svojo dušo in najdete mir, so me spraševali. To mi je zelo dalo misliti. Šele po Indiji sem postala bolj pozorna na to, koliko hrupa in impulzov je v našem vsakodnevnem življenju.
V Maroku dajejo izjemen poudarek različnim vrstam olja za nego obraza (avokadovo, laneno, mandljevo, ipd) in naravnim milom (črno milo za čiščenje ogrcev). Koliko naravnih sestavin sem videla v medinah! Kar nekaj sem jih prinesla domov, a vse ni šlo v potovalko.
Sicer pa sem imela daleč najlepše lase na Tajskem. Moj bog, kako so bili lepi in bujni. To sem pripisala zelo vlažnemu ozračju (v Bangkoku je kot v savni, na začetku imaš občutek, da ne boš mogel dihati), vsem mogočim svežim sokovom (lubenični in mangov sta med najbolj priljubljenimi) in načinu kuhanja, pri katerem vse sestavine le za kratek čas potopijo v vrelo vodo in popražijo. Zelo podobnega načina kuhanja se od Tajske naprej držim tudi sama.
In še vaš najljubši ritual za telo?
Ta je pa lahka! Vem, da ni ekonomično, a skoraj vsak večer se potopim v banjo. To je resnično moj najljubši obred sproščanja. Sicer pa zdaj, ko sta otroka večja, vsak dan prehodim okrog deset kilometrov po sosednjem gozdnatem hribu, ali se, ko imam čas, odpravim v gore. Močno verjamem, da lahko s fizično aktivnostjo marsikaj psihičnega predelaš. Pa tudi spolnosti ne gre izpustiti, haha (da grem še malo z odgovori izven okvirjev). Preseganje okvirjev je sicer verjetno nekaj najboljšega, kar lahko narediš zase.
Sanjo in njeno delo lahko spremljate na njeni spletni strani ter Instagram profilu.
